Minerali za naše zdravje
So anorganski kemijski elementi, ki tvorijo glavni del trdne zemeljske skorje. Večina, približno 80, jih je tudi v našem telesu. Vanj vstopajo kot anorganske soli ali kot organske spojine, v telesu pa se pretvorijo v kelirane oblike, da se lažje vsrkajo.
Minerale delimo na oligoelemente, torej tiste minerale, ki jih organizem potrebuje več kot 100 mg (kalcij, magnezij, fluor, natrij, kalij, žveplo in klor) in na mikroelemente, t.j. minerale v sledeh: železo, jod, baker, mangan, fluor, cink, krom, selen, molibden, kobalt, vanadij.
Najpomembnejši minerali za vzdrževanje in uravnavanje delovanja organizma, za katere strokovnjaki navajajo tudi priporočljivo količino v prehrani, so:
- cink
- fosfor
- jod
- kalcij
- magnezij
- selen
- železo
Uporaba mineralov postaja vse pomembnejša v preventivi in terapiji, vendar je tako kot pri uporabi vitaminov potrebna previdnost in vsekakor jih je najbolje jemati po priporočilih zdravnika ali farmacevta. Poglejmo si najpomembnejše značilnosti in relevantnost posameznih mineralov za človeški organizem.
Cink
- Cink je v telesu vključen v več encimskih sistemov kot stabilizator molekularnih struktur in membran. Njegova fiziološka funkcija je rast in delitev celic, spolno dozorevanje, reprodukcija, prilagajanje temi, celjenje ran, prispeva tudi k obrambni sposobnosti organizma, sodeluje v presnovi nekaterih vitaminov in pri delovanju čutil (vonj, okus).
- Pomanjkanje cinka se pojavi pri ljudeh, ki se nepravilno prehranjujejo, pri malabsorbciji (zmanjšano vsrkavanje) in pri motnjah v izločanju. Najpogostejši vzrok je dolgotrajna parenteralna prehrana (hranjenje po žili) ali dializa. Znaki pomanjkanja so: motnje v rasti, izguba las, bele lise na nohtih, dermatitis, slabo celjenje ran, driska, motnje v obrambnem sistemu, psihološke motnje, motnje pri spolnem dozorevanju, pri presnovi vitamina A in posledično nočna slepota ter motnje okušanja in vonjanja.
- Z uravnoteženo prehrano vnesemo vsak dan v telo 8,6 do 14 mg cinka, kar naj bi bilo dovolj za optimalno delovanje cinka v telesu.
- Naravni viri so: ostrige, raki, govedina, puranje meso, tunina, drobovina, pivski kvas, oreški in soja.
Jod
- Jod je nujno potreben element za delovanje ščitnice, in sicer za sintezo ščitničnih hormonov tiroksina, trijodtironina (T3) in tetrajodtironina (T4). Dnevne potrebe jodidov so 100 – 200 mcg v obliki anionov. Jod je učinkovit tudi lokalno, na koži, saj je zaradi svoje reaktivnosti močan baktericid, fungicid, protozoacid in virucid, torej učinkovit antiseptik in dezinficiens.
- Pomanjkanje joda je eden najbolj razširjenih zdravstvenih problemov v svetu. Predpostavljajo, da je prizadetih 1,5 milijarde ljudi po svetu. Pomanjkanje joda ima največji vpliv na rast organizma, kar lahko spremljamo v vsakem obdobju intenzivne rasti. Znaki daljšega pomanjkanja joda privedejo do presnovnih motenj, pri otrocih do zaostanka v telesnem in duševnem razvoju, duševne zaostalosti, golše, hipotireoidizma in pomanjkanja energije.
- V naravi je joda največ v morju, v zraku in rastlinah ob morju ter v morskih živalih in ribjem olju. Hrana z največjo vsebnostjo joda: bakalar (polenovka), alga kelp, haloga (zelenjava, ki raste na posebni prsti, bogati z jodom), sardine, raki, školjke in tudi druga morska hrana.
Kalcij
- Kalcij je najbolj zastopan mineral v človeškem organizmu, saj ga je pri zdravi odrasli osebi kar 900 do 1200 g, od tega 99% v kosteh. V telesu sodeluje v mnogih življenjsko pomembnih procesih, kot so tvorba kosti, normalna krčljivost prečno progastih in gladkih mišic, pomoč pri uravnavanju prepustnosti celičnih membran, pri strjevanju krvi, deluje na centralni živčni sistem in izločanje substanc, ki prenašajo živčne impulze na žiovčno-mišičnih stikih.
- Pomanjkanje kalcija je pogosto in je pogojeno s premajhnim vnosom kalcija, še zlasti v obdobju rasti in v starosti. Ob še nekaterih drugih dejavnikih lahko to pomanjkanje privede do pomanjkanja kalcija in hitrejšega izgubljanja kostne mase, kar je pogosto pri menopavzi. To je tudi vzrok osteoporoze, ki je ena najpogostejših bolezni v starosti (pri ženskah 6- do 8-krat pogosteje). Ta bolezen je danes v svetu prizadela že okoli 200 milijonov ljudi.
- Naravni viri kalcija so: sir (ementalec, edamec, parmezan), mleko, jogort, sardine, tofu, soja, fižol v zrnju, kitajsko zelje, špinača, brokoli, alga kelp, mandlji, orehi, lešniki.
Magnezij
- Magnezij je pomemben za delovanje prav vsake celice našega telesa. Največ ga je v kosteh, veliko pa tudi v mišicah, srcu in živčevju. Sodeluje pri presnovi, pri gradnji kosti in zob, uravnavanju krvnega sladkorja, odstranjevanju strupenih snovi iz telesa, krčenju mišic, uravnavanju ritma srca in delovanju možgan.
- Pomanjkanje magnezija se kaže kot splošno slabo počutje, utrujenost, izguba teka, zaprtost, glavobol, mišična oslabelost, krči, trzanje mišic, tresenje, neredni srčni utrip, razdražljivost, nemir.
- Naravni viri magnezija so: soja, oreški, mleko in njegovi izdelki, polnozrnata žita, krompir v lupini, ribe in morski sadeži, gobe, zelena zelenjava, banane, avokado, čokolada.
Selen
- Selena v telesu ne potrebujmo veliko, le 70 do 100 mcg na dan, a je kljub temu nujen za sesalce in nekatere rastlinske vrste. Spodbuja presnovo v telesu in ga ščiti pred škodljivim vplivom prostih radikalov, saj je glavna sestavina vsaj treh antioksidativnih encimov.
- Pomanjkanje selena je zelo redek pojav (le nekatera področja na zemlji), a se lahko pojavi pri osebah, ki se nepravilno prehranjujejo, pri motnjah vsrkavanja hranil ter pri bolnikih, ki dobivajo hrano skozi žilo. Hujše pomanjkanje selena se kaže s spremembami v barvi nohtov, mišični oslabelosti, poškodbah srčne mišice, staranju kože in izgubi življenjske moči.
- Naravni viri selena so: losos, školjke, oves, sončnična semena, rjavi riž, ječmen, pomarančni sok, kokos, česen, čebula, paradižnik, brokoli.
Železo
- Železo je življenjsko pomemben mineral, katerega osnovna vloga je prenos kisika do vseh živih celic v telesu. Največ ga vsebuje hemoglobin (barvilo rdečih krvnih telesc), mioglobin (rdeče barvilo v mišičnih celicah) ter nekateri encimi, nekaj železa telo hrani v obliki zalog.
- Če se uravnoteženo prehranjujemo in nismo bolni, telo ne potrebuje dodatnih virov železa. Drugače pa je pri mladih v obdobju hitre rasti, nosečnicah, okrevanju po bolezni, krvodajalcih, vegetarijancih, športnikih in starostnikih ali pa npr.pri krvavitvah (močnejše menstruacije, operacije, porodi, krvavitve v prebavilih). Železo je v teh primerih skoraj nujno dodajati tudi v obliki različnih pripravkov, saj ga s hrano dobimo premalo.
- Znaki pomanjkanja železa: nenehna telesna in duševna utrujenost, slabokrvnost, zmanjšana sposobnost koncentracije, bledica, krhki lasje, nohti, razpokani kotički ustnic, glavoboli, zmanjšana telesna odpornost.
- Kako pomanjkanje železa nadomestimo? Pomanjkanje železa skušamo nadomestiti s prehrano, ki vsebuje več naravnega železa in je tudi najbolj ustrezen način ali pa s pripravki železa, ki jih ob nasvetu farmacevta kupimo v lekarni. Če zdravnik ugotovi na osnovi krvnega izvida, da gre za hujše pomanjkanje, predpiše železo kot zdravilni pripravek na recept. Takšno zdravljenje praviloma traja dlje časa, morda kar nekaj mesecev, saj telo počasi polni svoje rezerve.
- Naravni viri železa so: jetra (goveja, piščančja, telečja), goveje meso, soja, ajdova kaša, fige, tunina, ostrige, buče, leča, špinača, regrat, jedilna čokolada, mandlji itd.
Vir: www.ce-lekarne.si - Pripravila Sonja Rupret, mag. farm. spec.
