Poslovni bazar

Podjetnik vs. administrator

Podjetnik in manager ni eno in isto. Tako tudi administrativno upravljanje oziroma podjetniško vodenje nista isti aktivnosti. Res je, da ne morete biti uspešen podjetnik, če ne upravljate. Še bolj pa drži, da če poskušate upravljati brez nekoliko podjetništva, ste v nevarnosti, da postanete birokrat.

V obravnavanju vlog in nalog podjetništva ter njegovega nosilca podjetnika se prepletajo pojmovanja, od katerih nekatera izenačujejo, nekatera pa ostro ločujejo poslovne osebke, kot so podjetnik, manager, kapitalist, vodja, lastnik ipd.

Tako Coase (1986) ločuje podjetnike in managerje tako, da je podjetnik tisti, ki ima iniciativo. Le-ta pomeni "napovedovanje in delovanje s pomočjo cenovnega mehanizma tako, da sklepa nove pogodbe". Bistvo managementa pa je po njegovem le odzivaje na spremembe v cenah in "preurejanje produkcijskih tvorcev, ki so pod njegovo kontrolo". Svoje pojmovanje podjetnika razlaga tako, da mora podjetnik opravljati svojo funkcijo z manj stroški, kot bi jo opravljal trg. Kot podjetnik lahko zagotovi vire ceneje kot tržna transakcija, ki jo nadomešča. Če tega ne uspe zagotoviti, se je namreč vselej možno vrniti na odprti trg in podjetnik ni potreben.

Schumpeter (1951) prav tako ločuje med kapitalisti, podjetniki in managerji. Zanj je podjetnik tisti, ki inovira in uvaja nove kombinacije. Zato je treba tudi podjetništvo ločevati od "invencije". Dokler invencije niso uvedene v prakso, so ekonomsko nepomembne. Uvesti izboljšavo v prakso je povsem drugačna naloga kot jo izumiti. Naloga ob tem zahteva tudi povsem drugačne sposobnosti. Čeravno so podjetniki seveda lahko tudi izumitelji in kapitalisti, pa niso izumitelji po naravi svoje funkcije, ampak le slučajno in obratno. Poleg tega za inovacijo, ki jo po svoji funkciji uvaja podjetnik, ni nujno, da je sploh invencija. Zato ni priporočljivo in lahko zavaja, če se toliko poudarja element invencije, kot to počne veliko piscev. Schumpeter še poudarja, da podjetnik ni tisti, ki ne prevzema tveganje, ampak ga nosi lastnik produkcijskih sredstev. S to trditvijo pa se ni mogoče popolnoma strinjati. Kajti res je možno, da podjetnik ne nosi neposrednega tveganja napačne odločitve, vendar pa prav gotovo nosi riziko svojega obstoja kot podjetnika, če se mu načrt izjalovi. Schumpeterjeva trditev bi lahko veljala, le v primeru, če bi podjetnik res prispeval samo "voljo in dejanje", vendar pa prispeva tudi svoje "dobro ime", svojo kredibilnost, ki mi omogoča, da svoje zamisli izpelje. Možno je torej, da podjetnik sicer ne zastavi svojega materialnega bogastva, zastavi pa sebe kot produkcijski faktor, ki izgubi svojo vrednost, če njegov poslovni načrt ne uspe. V igro vloži svoje posebne "podjetniške veščine in motivacijske kapacitete", od katerih sta odvisni njegova vrednost in cena na trgu podjetniških sposobnosti.

Razlikovanje med podjetniško in managersko vlogo ter tako usmerjenimi tipi podjetij pokaže, da podjetništvo kot ekonomska funkcija ni enostavna točka, ampak bolj paleta obnašanj, prav tako pa tudi, da je podjetniški duh predvsem situacijski fenomen.

Posameznik deluje v okolju, ki je izkoriščanju sprememb naklonjeno ali sovražno. Zato je od tega okolja zelo odvisno, ali posameznik lahko izkoristi svoje ustvarjalne potenciale. Očitno je torej, da se vloga podjetnika spreminja v odvisnosti od položaja, v katerem je podjetje, pa tudi glede na stopnjo razvoja, v kateri je opazovano podjetje. V novi, razvijajoči se organizaciji, bo vloga podjetnika prevladovala, v zreli organizaciji pa bo odnos med podjetnikom in v stabilnost usmerjenim managerjem precej usklajen.

Tako se torej v podjetju medsebojno prepletata dva tipa upravljanja - podjetniški in administrativni. Na enem polu je upravljanje, ki se zaveda svoje sposobnosti, da zagrabi priložnost, ne glede na vire pod trenutno kontrolo. Na nasprotnem polu pa je upravljane, ki s poudarjanjem uspešne izrabe obstoječih virov spodbuja njegovo učinkovitost.

Razlika med podjetnikom in administratorjem je vidna tudi iz naslednjih vprašanj, ki si jih zastavljata pri svojem načinu upravljanja podjetja.

Tipičen administrator postavlja sledeča vprašanja:

• S katerimi viri razpolagam?
• Katere strukture določajo odnose naše organizacije s trgom?
• Kako lahko minimiziram vpliv drugih na moji raven izvedbe?
• Katera priložnost je primerna?

Podjetnik na drugi strani sprašuje:

• Kje je priložnost?
• Kako bi jo lahko kapitaliziral?
• Katere vire potrebujem?
• Kako lahko pridobim kontrolo nad njimi?

Značilnosti podjetniškega in administrativnega tipa upravljanja (Stevensonov model):

Povzeto po Podjetništvo in management malih podjetij, prof. dr. M. Rebernik in soavtorji

sorodni članki

• Top 10 branih
• Prodam podjetje
• Kupim podjetje
• Oddam podjetje