Samopodoba slovenskih šolarjev
Uvod v strokovni članek
Samopodoba je definicija zaznavanja posameznika v smislu poznavanja in zavedanja sebe. Samopodoba je vsota samoučinkovitosti in samospoštovanja. Z drugimi besedami je to posameznikovo doživljanje samega sebe, ki je tesno povezana s samospoštovanjem. Samospoštovanje nam pove, koliko smo zadovoljni s seboj, ali se ocenjujemo pozitivno ali negativno. Pri oblikovanju samopodobe in samospoštovanja imajo pomembno vlogo lastne izkušnje s samim seboj in okoljem ter odnosi z drugimi ljudmi in njihovo vrednotenje nas samih. Večinoma pri vseh določitvah v življenju ravnamo skladno s svojo samopodobo, na primer: če zaupamo vase, si postavimo višje cilje, če se ne cenimo dovolj, pa so naši cilji nižji. Za človeka s pozitivno samopodobo je predvsem značilno, da:
- si postavlja visoke, a dosegljive cilje in je v življenju uspešnejši;
- se bolj konstruktivno spoprijema s problemi in težavami;
- laže razvija in ohranja zdrave in vzajemno zadovoljive medosebne odnose ter je bolj pripravljen sodelovati;
- je bolj neodvisen, saj ne potrebuje nenehnega odobravanja drugih;
- je pogumnejši in bolj radoveden pri sprejemanju novih izkušenj in izzivov ...
Pozitivna samopodoba je pogoj duševnega in osebnostnega ravnovesja. Povzeto po: Psihološki delavnici, Alenka Kompare.
Samopodobe je tako ključna pri sprejemanju vseh življenjskih odločitev. Razvijati se začne že pri mlajših otrocih - šolarjih, in ima velik vpliv tudi pri nadaljnjih odločitvah v osebnem in poslovnem življenju.
Na to temo je psihologinja izr.prof.dr. Darja Kobal Grum prispevala strokovni članek z naslovom Samopodoba slovenskih šolarjev.
Samopodoba slovenskih šolarjev, izr.prof.dr. Darja Kobal Grum, psihologinja
Razprave o odpravi oziroma ne-odpravi splošnega učnega uspeha, ki se v zadnjih tednih pospešeno odvijajo tudi na medijskih ravneh, so odprle nekatera pomembna vprašanja, s katerimi se širša strokovna javnost doslej ni prav pogosto srečevala. Med njimi v prvi vrsti izstopa vprašanje samopodobe, zlasti samopodobe, kakršno naj bi imeli slovenski učenci.
V slovenskem šolstvu je bila samopodoba dolgo časa drugotnega pomena, saj je bil primarni poudarek na kognitivnih ciljih in storilnostni naravnanosti učencev. Podobno je bilo tudi drugod po svetu, le s to razliko, da so se drugje spremembe začele odvijati pred 40 leti, v Sloveniji pa precej kasneje. Tako smo se v devetdesetih letih v Sloveniji začeli soočati z raznolikimi ponudbami strokovnega spopolnjevanja, v katerih so pedagoški delavci dobili možnost izobraževanja in soustvarjanja seminarjev tudi s področij, ki se dotikajo problematike samopodobe. Učitelji so pridobivali znanja o spodbujanju pozitivne samopodobe učencev, o vzpostavljanju lastne pozitivne poklicne samopodobe itd.
S psihološkega vidika je povsem samoumevno, da je skrb za pozitivno in realno samopodobo ena izmed temeljnih nalog sleherne vzgoje in izobraževanja. Torej tudi v šolskem sistemu. Sodobne raziskave namreč kažejo, da je pozitivna samopodoba visoko povezana z učno uspešnostjo pri posameznih predmetih in s splošno učno uspešnostjo. Zato tudi samopodoba učencev ni ena sama, temveč je sestavljena iz področij, ki vsak zase pokrivajo različne učne predmete in iz področij, ki se ne nanašajo neposredno na šolske in učne kontekste. Tako danes psihologi ločimo naslednja področja samopodobe: matematične sposobnosti, verbalno izražanje, splošno akademsko samopodobo, reševanje problemov in ustvarjalnost, telesne sposobnosti in šport, zunanji videz, odnose z vrstniki istega spola, odnose z vrstniki nasprotnega spola, odnose s starši, religijo, iskrenost in zanesljivost, čustveno stabilnost in varnost in splošno samopodobo. V šoli je potrebno razvijati vsa področja samopodobe, ki tvorno pripomorejo k oblikovanju celovite pozitivne samopodobe in posledično k višji učni uspešnosti.
Z ustreznimi psihološkimi pristopi je mogoče preprečiti pogoje tako za razvoj prenizke kot za razvoj previsoke pozitivne samopodobe. Obe obliki se izražata v neprilagojenih oblikah čustvovanja, motivacije in vedenja, kar posledično vodi v vedenjske, učne in osebnostne težave. Prenizka samopodoba vodi v različna (samo)uničevalna dejanja (neupravičeno izostajanje od pouka, agresivnost, pasivnost, telesne bolezni…), previsoka pozitivna samopodoba pa v narcizem, sebičnost, itd.
Ko smo v mednacionalnih raziskavah primerjali področja samopodobe slovenskih mladostnikov s francoskimi, angleškimi in španskimi, smo ugotovili, da imajo slovenski udeleženci v povprečju kar nekaj področij, na katerih je samopodoba slabše izražena. To so bila zlasti tista, ki so se nanašala na akademske vidike: matematične sposobnosti, verbalno izražanje, splošna akademska samopodoba itd. Tudi splošna samopodoba je bila v povprečju nižje izražena. V eni od kasnejših raziskav, ko smo ugotavljali tudi razlike v motivaciji za izobraževanje, pa se je izkazalo, da imajo slovenski udeleženci višje od svojih španskih vrstnikov izražena tista področja motivacije, ki se nanašajo na nagrajevanje, dobre ocene, storilnost itd., nižje pa tista, ki zajemajo prosocialne vidike motivacije: pomoč sošolcem, socialna motivacija itd. Raziskovalno in aplikativno vprašanje, ki se ob tem postavlja je: je mogoče, da nižja samopodoba zavira tudi razvoj socialne motivacije in s tem posledično pozitivnih medosebnih odnosov?
Ne glede na to, kaj bodo prinesle nadaljnje razprave in kaj bo, še pomembneje, prinesla odprava splošnega učnega uspeha, je bistveno, da je problem spodbujanja pozitivne samopodobe v šoli postavljen v ospredje. Koristno bi bilo, da bi Ministrstvo za šolstvo in šport RS v prihodnje podprlo nacionalno strategijo raziskovanja vloge in pomena pozitivne samopodobe v šoli.
Avtor: Strokovni članek - izr.prof.dr. Darja Kobal Grum, psihologinja; Uvod v članek - Urška Č.
