Pogodbe o poslovnem sodelovanju - vedno bolj razširjene
Pogodbe o sodelovanju (v nadaljevanju PPS) niso vedno poimenovane kot pogodbe o poslovnem sodelovanju. Lahko jih imenujemo tudi drugače. V principu gre za naročilo storitve ali blaga na eni in izvršitev naročila na drugi strani. Gre torej za dogovor med dvema, načeloma pravnima osebama, ki se dogovorita za bodisi kratko- ali dolgoročno sodelovanje. O tem, čemu je smiselno nameniti posebno pozornost pri sklepanju pogodb o sodelovanju, katere so njihove bistvene in katere smiselne sestavine, v nadaljevanju.
PPS je zakonsko neurejena pogodba
PPS je po mnenju Roka Rozmana, vodje pravne pisarne v UniCredit Bank, inominatna (zakonsko neurejena) pogodba, praviloma sklenjena med dvema ali več pravnimi osebami. »Njena vsebina je odvisna od primera do primera, vsekakor pa zgolj ime pogodbe 'pogodba o poslovnem sodelovanju' (še) nič ne pove o njeni vsebini. Nasploh velja, da naslov pogodbe v nobenem primeru ne določa njene vsebine ali ne vpliva na njeno razlago, temveč je za nastanek pogodbenega razmerja bistven, a ne zadosten pogoj soglasje volj pogodbenih strank. PPS ne določa tipičnega oz. sploh nobenega izpolnitvenega ravnanja pogodbenih strank.« Po mnenju Tatjane Andoljšek, strokovne svetovalke generalnega direktorja v Krki d.d., je »pogodba o poslovnem sodelovanju krovni izraz za obligacijsko pogodbo civilnega prava med dvema strankama, s katero stranki po navadi opredelita več elementov svojega sodelovanja: dogovor o prodaji in nakupu, ceni, promociji, spremljevalnih aktivnostih in obvezah, licenci določenih pravic in podobnem«.
zkazan obojestranski interes strank je pogoj za sklenitev PPS
»Vsaka pogodba odseva karakteristike posameznega primera, res pa je, da se v teh (in drugih) pogodbah istega tipa določene točke ponavljajo,« je povedala Tatjana Andoljšek. Po mnenju Zorana Ledineka, samostojnega pravnika na kadrovsko-pravnem področju družbe Merkur d.d., prihaja v odnosu dveh (pravnih) oseb, ki želita sodelovati, do različnih situacij. »Ko prva pogodbena stranka ponuja storitve ali produkte, druga pa te storitve ali produkte potrebuje, je izkazan obojestranski interes po sklenitvi takšne pogodbe in običajno se za takšne posle sklepajo pogodbe, katerih bistvene sestavine in principe sklepanja opredeljuje Obligacijski zakonik. Kadar pa je odnos dveh strank kompleksnejši, ponujanje in potreba po storitvah ter produktih pa je lahko obojestranska, pa se lahko uporabi PPS, ki opredeljuje vse dogovorjene pogoje in načine sodelovanja. Seveda takšna pogodba praviloma vsebuje tudi elemente na primer prodajne ali prevozne pogodbe ali pa celo kombinacijo več pogodb, odvisno od potreb.«
PPS ima v praksi vse elemente (tudi nominantnih) pogodb
»Vsebina pogodbe, ki se nahaja pod naslovom PPS, je praviloma predvsem mandat (naročilo). Vendar je mogoče in v praksi se dogaja, da imajo pogodbe vse elemente drugih (tudi nominatnih) pogodb, a so poimenovane PPS. Tako niso redke pogodbe o posredovanju pri prodaji določenega blaga/storitev, ali pogodbe o oglaševanju, pogodbe o svetovanju, sponzorske pogodbe itd., ki so vse poimenovane kot PPS, po svoji vsebini pa so neprimerljive,« je povedal Rok Rozman.
PPS se lahko sklepajo za generalno sodelovanje ali za enkratne posle
»V prvem primeru se opredelijo konkretno storitve oziroma produkti, ki si jih stranke medsebojno ponujajo in jih potrebujejo, vendar pa se ne opredelijo vsi potrebni parametri. Dogovorijo se na primer predmet pogodbe in cena, ne opredeli pa se količina. Takšna pogodba se sklepa v smislu generalne (letne) pogodbe oziroma pogodbe, ki opredeljuje pogoje medsebojnega sodelovanja za daljše časovno obdobje, morebiti tudi okvirne količine skupnega letnega naročila in se na tak način utrjuje partnerski odnos med strankami pogodbe, hkrati pa se na tak način zagotavlja tudi lažje planiranje, obvladovanje stroškov in kot posledica dogovarjanje bonitet posameznega partnerja. Pri enkratnih poslih sta partnerja v enkratnem razmerju, ko drug drugemu kaj ponujata oziroma drug od drugega kaj želita in so definirani zelo konkretno tudi vsi potrebni parametri,« je povedal Zoran Ledinek.
PPS praviloma niso tipske
Po mnenju Roka Rozmana PPS v veliki večini primerov ne more biti tipska, še manj formularna. »Ni torej 'ene' pogodbe o poslovnem sodelovanju. Mogoče pa je, da posamezen subjekt za storitev, ki jo ponuja, pripravi neke vrste tipsko pogodbo, ki pa je praviloma predmet kasnejših pogajanj in usklajevanj. V kolikor 'sodelovanje', ki je pravno nedoločen pojem, vsebuje vse elemente pogodbenega razmerja, gre za pogodbo, ne glede na to, kako se imenuje (če se sploh imenuje), in ne glede na to, ali gre za ustni ali pisni dogovor. V kolikor pride do zmote o naravi pogodbe, o podlagi ali predmetu obveznosti, se šteje, kot da pogodba sploh ni nastala.« Tatjana Andoljšek pa pravi, »da vsaka pogodba odseva karakteristike posameznega primera, res pa je, da se v teh (in drugih) pogodbah istega tipa določene točke ponavljajo«. Da so PPS težko tipske, se strinja tudi Zoran Ledinek, in sicer: »Glede na specifiko situacije, v kateri se sklepajo pogodbe o sodelovanju, te praviloma niso tipske, saj je treba v njih definirati dogovorjene parametre, ki po navadi odstopajo od običajnih. Tipska bi bila, denimo, prodajna pogodba, ko je ena stranka prodajalec, druga pa kupec in so elementi pogodbe točno znani, spreminjajo pa se lahko pogoji sodelovanja glede na status posameznega partnerja. Pri pogodbi o poslovnem sodelovanju gre po navadi za kompleksnejše posle ali pa za situacije, ki za posle posameznega partnerja v pogodbenem razmerju niso običajni. V pogodbo pa se lahko vključijo tudi določila, kakšne garancije oziroma zavarovanja nudijo stranke druga drugi za izpolnitev pogodbenih določil oziroma poplačilo terjatev.«
PPS kot garancija za kredit ali zavarovanje drugega posla?
Najbrž ne, pravi Zoran Ledinek, lahko pa služi kot temelj prognoziranja letnega obsega poslovanja in vseh parametrov, ki jih lahko predvidimo na podlagi predložene PPS. »Uporaba PPS v referenčne namene oziroma za izdelavo ocene tveganja pri pridobivanju bančnih uslug je najbrž malo verjetna. Morda v primeru, ko je dogovorjen specialen posel, kadar pa gre za generalno pogodbo, je ta premalo konkretna, da bi nudila banki ali kakšni drugi inštituciji temelj za izdelavo korektne ocene, tako je tudi kot drugorazredno zavarovanje najbrž ni mogoče uporabiti. Po mnenju Roka Rozmana pa »pravna teorija in poslovna praksa dopuščata odstop terjatev v zavarovanje po kateri koli pogodbi, katere predmet izpolnitve je denarna obveznost«.
Po besedah Draga Cotarja, predsednika uprave Zavarovalnice Maribor d.d., pa se v zavarovalništvu srečujejo tudi z zastavitvijo pogodb v korist tretje strani. »Kot primer lahko navedemo zastavitev oziroma 'vinkulacijo' zavarovalne police v korist tretje strani – tukaj gre za zavarovanje določenega posla (v večini primerov ob najemu kreditov). Vinkulacija pomeni, da se ob morebitni škodi zavarovalnina za predmet, ki je 'vinkuliran' izplača tretji osebi. Pogodbe, ki jih sklepamo, so formalizacija dogovorjenega – vsekakor pa so pogodbe obvezujoče za obe pogodbeni strani, zato se jih natančno držimo,« je povedal Drago Cotar.
V PPS-ju se dogovorite čim več
»Splošno velja, da je treba pri sestavljanju pogodbe, ne glede na to ali gre za generalno pogodbo ali za pogodbo za specialen posel, vanjo vključiti vse pogoje in podrobno definirati vse, kar je bilo v času pogajanj dogovorjeno,« pojasnjuje Zoran Ledinek in dodaja, »da je lahko to še kako dobrodošlo v primeru morebitnih sporov in bistveno olajša reševanje takšnih situacij. Pri tem Ledinek opozarja, da se je treba zavedati, da ni vedno možno predvideti vseh situacij, ki se v realnem življenju dogajajo, kar pa tudi ne bi bilo smiselno, ker bi se v takšnem primeru bistvo pogodbe izgubljalo v množici določil, ki na samo sodelovanje morda niti ne vplivajo, ampak vnašajo samo pretirano mero varovalk ter posledično dvome. »Odnos med strankami mora namreč temeljiti na partnerstvu in zaupanju, ko sta obe stranki zadovoljni in sta dosegli svoj poslovni namen,« je še dodal Zoran Ledinek, Tatjana Andoljšek pa svetuje, naj se vsaka pomembnejša PPS zaradi lažjega dokazovanja, sklepa v pisni obliki.
V primeru neizpolnitve PPS so ukrepi določeni v pogodbi
»Zavarovalništvo je panoga, ki ima ogromno pogodb o poslovnem sodelovanju. Vsaka zavarovalna polica je namreč tudi pogodba o sodelovanju med zavarovancem in zavarovalnico. Ob tem pa v zavarovalništvu uporabljamo tudi mnoge druge pogodbe, ki določajo medsebojna razmerja med poslovnimi partnerji. V pogodbi je treba po mnenju Draga Cotarja natančno opredeliti vse dolžnosti in pravice poslovnih partnerjev ter časovne in predvsem cenovne roke, v katerih se pogodba izvaja. Dolžnosti in pravice so namreč temelj za pripravo pogodbe in njeno nemoteno izvajanje. Ob tipskih pogodbah (zavarovalnih policah) se v Zavarovalnici Maribor poslužujemo predvsem individualnih pogodb – z vsakim od poslovnih partnerjev (pa naj gre tukaj za poslovne partnerje na področju poslovnih zavarovanj ali pa za poslovne partnerje na področju izvajanja storitev) določimo pogoje, pod katerimi se sklene pogodba, ki natančno opredeljuje poslovno razmerje. V primeru, da katera od pogodbenih strank ne izpolni pogodbenih obveznosti (oziroma jih ne izpolnjuje), pa so v pogodbi navedeni tudi postopki za prekinitev pogodbe in morebitno poplačilo škode, ki bi nastala zaradi neizpolnjevanja pogodbe,« je še povedal Drago Cotar.
Natalija Kunstek, mojedelo.com
