| 

Uporabne informacije

Razlika med poslovnim in finančnim najemom vozila

Razlika med poslovnim in finančnim najemom vozila

Razliko med poslovnim in finančnim najemom lahko podkrepimo s klasično slovensko zgodbo o novem avtomobilu.

Če vzame Janez osebni avto po sistemu "rent a car", se sicer z njim vozi, lahko ga pripelje celo v svojo garažo (če ni v njej že parkiran ženin avto), vendar se sosedom, znancem in prijateljem z njim ne hvali. Na vprašanje, ali je kupil nov avto, odgovori: "Ne, sposojen je." Povedano na kratko - pri poslovnem najemu se ne počuti kot lastnik, temveč kot najemnik. Drugače pa je, če pridobi osebni avto s finančnim najemom. Vede se kot ponosen novopečen lastnik, ki se sosedom rad pohvali, da je kupil nov avto na lizing.


 

Poslovni najem Finančni najem
Pri poslovnem najemu ne gre za prenos vseh pomembnih oblik tveganja in koristi, povezanih z lastništvom opredmetenega osnovnega sredstva, zato se najemnik ne počuti kot lastnik najete opreme Pri finančnem najemu gre za prenos vseh pomembnih oblik tveganja in koristi, povezanih z lastništvom opredmetenega osnovnega sredstva. Najemnik se počuti kot lastnik ne glede na to, ali pri tem lastninska pravica dejasnko pride na najemnika ali ne.
 
Iz pogodbe o poslovnem najemu ne izhaja, da se ob izteku najema lastniptva prenese na najemnika Iz pogodbe o finančnem najemu nedvoumno izhaja, da se ob izteku najema lastništvo prenese na najemnika
Trajanje najema je praviloma krajše od dobe koristnosti osnovnega sredstva. Doba koristnosti je doba, v kateri bomo predvidoma uporabljali osnovno sredstvo. Trajanje najema se ujema z večjim delom dobe koristnosti, ob koncu pa lahko preide lastništvo na najemnika, ali pa tudi ne.
Pri poslovnem najemu je najemno obdobje praviloma krajše od 75 odstotkov dobe koristnosti. Ob izteku najema se lastništvo ne prenese na najemnika Pri finančnem nameju je najemno obdobje najmanja 75 odstotkov dobe koristnosti osnovnega sredstva.

Finančni najem je tudi, če je dogovorjeno najemno obdobje krajše od navedenega odstotka, vendar iz najemne pogodbe izhaja, da se lahko podaljša najmanj 75 odstotkov dobe koristnosti osnovnega sredstva, ob tem pa je tudi pričakovati, da bo do takega podaljšanja prišlo.
 
Ob začetku najema je sedanja vrednost vsote najemnin praviloma manjša od poštene vrednosti sredstva, ki je predmet najema. Preprosto povedano to pomeni, da je seštevek najemnin ob sklenitvi pogodbe o poslovnem najemu manjši od poštene vrednosti osnovnega sredstva, ki je predmet najema. Ob začetku najema je sedanja vrednost najmanjše vsote najemnin višja ali enaka kot celotna poštena vrednost sredstva, ki je predmet najema (zmanjšana za dobropise na računih plačila davkov).

Že iz te preproste primerjave lahko razberemo glavno opredelitev finančnega najema, ki temelji na slovenskih računovodskih standardih in iz katere izhaja, da gre pri finančnem najemu za prenos vseh pomembnih oblik tveganja in koristi, povezanih z lastništvom opredmetenega osnovnega sredstva. Najbrž ne bo odveč, če znova poudarimo, da se pri pridobitvi opreme s finančnim najemom počutimo kot njeni lastniki, pri pridobitvi opreme na podlagi poslovnega najema pa nimamo občutka lastništva.

Druga pomembna razlika med finančnim in poslovnim najemom izhaja iz vračunavanja stroškov. Izdatke za poslovni najem opreme lahko vključimo neposredno med stroške tekočega leta (izjema je, če plačamo najemnino za več let naprej), od opreme, pridobljene z lizingom, pa obračunavamo amortizacijo, kar pomeni, da mesečnih obrokov ne smemo knjižiti neposredno med stroške tekočega obračunskega obdobja.

Kot že rečeno, bomo, ko smo sklenili pogodbo o poslovnem najemu (na primer za poslovni prostor ali izposojo avtomobila), lahko knjižili mesečne obroke najemnine neposredno med stroške obračunskega obdobja, ne glede na njihovo višino, saj davčni predpisi v zvezi s tovrstnimi stroški ne predpisujejo davčnih omejitev.

Omenili smo že tudi, da bomo, ko smo sklenili pogodbo o finančnem najemu ali lizingu, tako pridobljeno opremo knjižili med opredmetena osnovna sredstva, od njene nabavne vrednosti pa obračunavali amortizacijo. Vemo pa, da je amortizacija davčno priznan strošek le, če je obračunana največ do zneska, izračunanega z metodo enakomernega časovnega amortiziranja ter z upoštevanjem najvišjih letnih amortizacijskih stopenj, predpisanih z zakonom o davku od dobička pravnih oseb. V omenjenem zakonu je za opremo, vozila in mehanizacijo predpisana najvišja letna amortizacijska stopnja za davčne namene v višini 33,3 odstotka. To pomeni, da vsako leto preide med stroške obračunskega obdobja največ tretjina nabavne vrednosti opreme. Če se nekdo odloči za krajšo amortizacijsko dobo (denimo za dve leti), bo davčno priznan le strošek amortizacije, ki je obračunan po predpisani najvišji amortizacijski stopnji za tovrstno opremo, razlika nad tem zneskom pa ne bo davčno priznana.

Možnost neposrednega vračunavanja stroškov poslovnega najema med stroške obračunskega obdobja (brez davčnih omejitev) so s pridom izkoristili nekateri lizingodajalci, ki so s tem ustregli željam podjetnikov po hitrejšem, a kljub temu davčno priznanem vračunavanju stroškov za nabavo opreme med stroške tekočega obračunskega obdobja. Težavo so rešili tako, da so pogodbe o finančnem najemu preprosto preimenovali v pogodbe o poslovnem najemu, njihova vsebina pa se tako rekoč ni spremenila. Tako naj bi bil volk sit in koza cela, kar pomeni, da bi najemnik ohranil vse pogoje, ki veljajo za lizing (možnost odkupa sredstva), zaradi spremenjenega naziva pogodbe pa bi lahko stroške najema neposredno in brez davčnih omejitev knjižil med stroške v obdobju, ki je celo dosti krajše od dobe koristnosti sredstva. Takšno sprenevedanje s priokusom nelojalne konkurence ima sicer določen komercialni učinek, ki pa nedvomno temelji na napeljevanju k davčni utaji.

Vir: Inštitut za računovodstvo

sorodni članki