Stopnje osebnega moralnega razvoja
Pomembne etične odločitve nastajajo večinoma v srednjem in najvišjem poslovodstvu organizacije oziroma podjetja, kjer je rutinskega določanja ves manj, analitično pa se umika intuitivnemu zaradi številnosti odločitev in pomanjkanja časa. Analitično odločanje porablja vse več moči, čim globlje in zanesljivejše hoče biti, zato prirastek koristi prej ali slej zaostane za rastjo porabe.
Odločanje v najvišjem managementu je v veliki meri intuitivno. Odlični managerji prekašajo povprečne, ker zmorejo poleg analitičnega odločanja tudi poslovno uspešne in etične intuitivne odločitve. Povečevanje deleža intuitivnih na račun analitičnih odločitev ima dobre (ustvarjalnost, zavzetost), pa tudi slabe (nepremišljenost, večje tveganje, večji stres zaradi etičnih dilem) lastnosti. Temelj vsakega analitičnega, še zlasti pa intuitivnega odločanja je vedenje o možnih filozofskih in zato etičnih konceptih.
Formalnih sodil za intuitivno odločanje ni, saj le malo vemo, kako poteka, in nemara tega nikdar ne bomo do konca ugotovili. Dokaj zanesljivo pa vemo, da na učinkovitost in uspešnost, na količino in kakovost intuitivnega odločajo zmožnosti odločevalca, pa tudi njegove vrednote - ali z drugimi besedami - stopnja osebnega etičnega razvoja. Raziskave kažejo, da traja osebni moralni razvoj človeka tja do zrelosti, do konca šolanja. Model osebnega moralnega razvoja po Kohlbergov, ki je prikazan v spodnji preglednici, pravi, da je moralni razvoj posameznika večstopenjski proces. Do najvišje stopnje ne pride vsakdo; zakrknjen zlikovec obtiči že na prvi.
Šest stopenj osebnega moralnega razvoja
| Predkonvencionalna raven |
|
1. Pokorščina in kazen To je začetna stopnja, največkrat v otroštvu, ko se odločimo za pravilno ravnanje le zato, da se izognemo kazni in si prislužimo pohvalo. Na tej stopnji še ni zavesti o drugih in o njihovih potrebah; pravilnost ali nepravilnost dejavnosti odločajo samo neposredne posledice. |
|
2. Instrumentalna stopnja Na tej stopnji se posameznik (ponavadi odraščajoč otrok) že zaveda potreb drugih ter jih upošteva, da si pridobi, kar bi rad. Pravilno ravnaje je pot do zadostitve lastnih želja. "Prav" je tisto, kar se zdi pošteno s stališča posameznika - poštena menjava, "daj-dam". |
| Konvencionalna raven |
|
3. Medosebna stopnja Primerno vedenje je tisto, ki prinaša pohvalo, ker je všeč ali pomaga prijateljem, družini. Pravilno ravnanje je posledica konformnosti z običajnimi pričakovanji, največkrat pričakovanji večine. Na tej stopnji je pomembno biti dober, "priden", izkazovati dobre motive. |
|
4. Stopnja reda in zakonitosti Moralnega vedenja na tej stopnji ne določa več le mnenje prijateljev, družine, sodelavcev in drugih, ki jih posameznik ceni. Pravilno ravnanje postane dolžnost, pomeni spoštovanje avtoritet, vzdrževanje družbenega reda zaradi samega po sebi. Prevladuje privrženost narodu, deželi, zakonom. Človek gleda na druge kot posameznike in kot člane velikega družbenega sistema, v katerem imajo svoje vloge in dolžnosti. |
| Principalna raven |
|
5. Stopnja družbene pogodbe Na tej stopnji se človek zaveda, da imajo ljudje številne nasprotujoče si nazore, ki sežejo onkraj črke zakona. Pravila in predpisi sicer veljajo in jih je treba večidel neprizadeto izpolnjevati, vendar jih je po potrebi mogoče tudi spreminjati. Je pa nekaj absolutnih vrednot, kot sta življenje in svoboda, ki se jih je treba držati, čeprav vrednote posameznikov in celo mnenje večine kažejo drugače. |
|
6. Stopnja univerzalnih načel Posameznik se vede tako, kot mu narekuje lastna vest, ki izhaja iz splošno veljavnih moralnih načel. Načela pa izhajajo iz pravičnosti, blaginje ljudi, enakosti človekovih pravic, spoštovanja človekovega dostojanstva. |
Model skuša napovedati, kako se posamezniki v organizaciji odzivajo na moralne dileme nasploh in seveda tudi v poslovnem komuniciranju ter kako se odločajo v njih. Na predkonvencionalni ravni se ljudje odločajo zaradi neposrednih kazni in nagrad, kot jim narekuje trenutni osebni interes. Na konvencionalni ravni so odločitve v skladu z vedenjem, ki je moralno po mnenju skupin in institucij, kakršne so družba, družina ali vrstniki. Na najvišji, pokonvencionalni stopnji, ljudje presegajo avtoritete, običaje in norme ter ravnajo po moralnih načelih, ki so v skladu z občimi vrednotami družbe.
Napredovanje do višjih stopenj osebne moralne razvitosti je kompleksen proces, v katerem dozoreva človekova osebnost. Nanj je mogoče vplivati, ga pospeševati tako, da ljudi spodbujamo, naj motrijo zadeve z raznih gledišč, jih navajamo na logično razmišljanje in argumentirajo razpravljanje; izpostavljamo jih etičnim dilemam in jim nalagamo dolžnost, da odločajo o etičnih zadevah; spremljajo naj dokazovanje ljudi, ki razmišljajo na višji stopnji, in sodelujejo v snovanju in vzdrževanju pravične skupnosti.
Povzeto po Poslovno komuniciranje: Evropske razsežnosti, Maribor 2004
